In kaj sem spoznal ko sem prebral svojih 5 vpisov? 1. da jih je bilo premalo in 2. spremenil se nisem nič, malo sem se nadgradil to je pa tudi vse. Nekak sem prišel do zaključka, da tega bloga ne bom uporabljal za izčrpavanje svoje tehniške/programerske/dizajnerske dosežke, pač pa bolj osebne. Upam da mi bo pomagalo.

Danes je bil na TV nek TV klub (polnočni menda), kjer so znane osebnosti iz TV sveta govorile o preobrazbi človeka. Žal nisem ujel začetka, ampak kolikor sem razumel naj bi gostje razglabljali tako o notranji kot zunanji preobrazbi – očitno je bila ideja da to povežejo s pustom. Oddaja je bila zmedena … voditeljica je hotela zmetati pustne maske, plastične operacije, make-up, igralstvo in duševno preobrazbo v en koš. Polom.

Nataša Tič Ralijan (bolj znana kot Ana Liza) , ki je bila v oddajo povabljena zaradi njene preobrazbe na odru, je debato obrnila na preobrazbo na znotraj. Razložila je, da je edina pot, da smo zadovoljni nad samo, da se sprejmemo kakršni smo. Kar je logično. Tudi ljudi okrog sebe sprejemamo na tak način. Poskušamo se fokusirati na posameznikove dobra lastnosti, slabe pa včasih ignoriramo ali pa mu celo pomagamo, da se jih reši s tem da mu v obraz povemo kaj nas moti. Če bi tako delali sami s sabo bi mnogi lažje shajali.

Še ena misel: Vsak človek ki se rodi je lep, saj je dejstvo, da je živ, posledica tega da ga je vesolje sprejelo.
Če je torej nekaj višjega odločilo, da živimo, zakaj vraga bi se morali obremenjevati z mnenji posameznikov, katerih možgani so tako sprani z stereotipi.

Prejšnic sem napisal kaj vse imam v načrtih za delo, mopram reč, da mi je skoraj vse uspelo kot sem si predstavljal:

• Film osmica je bil uspešno montiran, Grega K. in Dejan H. sta dobro (bi rekel odlično, pa ni v moji navadi hvaliti drugih…) opravila svoje delo. Rezultan ni povsem po naših željah, je pa boljši od naših pričakovanj – zaključek: še se bomo spravili k snemanju.
• Tegi – glasilo SEŠTG – je bil pravtako narejen do konca, žal je notri nekaj napak (zakaj ravno v pomembnih člankih?!), vendar je zadovoljiv profesorje našoli. Drugo leto lahko pričakujejo/te še boljšega… V pripravi pa je tudi spletna stran Tegija, kjer bo objavljen arhiv vseh tegijev do sedaj.
• Nagradna ekskrzija pa Italiji je bil zopet uspel dogodek, adrenalin in druge supstance so mi spet povzročile prijetne trenutke .

Kakši so načrti za prihajajoča meseca? Pa poglejmo:

• Dokončati 4play.si
• Narediti stran ŠD Kriza – prenova, oblikovanje
• Narediti animacijo (risanko) za šolski dokumentarni film o Nikoli Tesli
• Dobiti službo v primernem podetlju (spetle strani, oblikovanje …)
• Izpit …
• Obiskati 7 dnevno poletno delavnico Izobraževanje za informacijsko družbo (spetna stran)
• Kakšen dan ali dva ali več se žgati na soncu s pivom v roki

Tole je to … upam da bom uspel vsaj kaj od tega narediti in nabrati za nasljednje leto, ko me čaka matura in vpis na fax. Kam? Ne vem …

Od zadnjega vpisa se je dost stvari zgodilo. Najprej bi omenil maturantski izlet. Sigurno najdaljša fešta v mojem življenju, sigurno najdaljše popivanje v mojem živlnje tudi. Bilo je – z eno besedo – noro! Kot razred smo vzdušje držali od prvega dne na avtobusu, pa do zadnjega popoldneva (slednjega sem prespal, razlog: igranje pokra od 2h pa do 7h zutraj). Sicer je bilo vse obrjeno proti nam: vreme, malo ljudi, agencija; vendar nas to nekako ni ustavilo, da nebi naredili über fešte. Vendar ko prideš domov kmalu spoznaš: "In kaj smo tam sploh počeli, se sploh česa, razen zabav, spomnim?". Moram rečt, da mogoče bi lahko podobno druženje izvedli tudi drugje, brez velikega zapravljanja. Vendar, to je tradicija in samo enkrat greš lahko za en teden s svojimi srednješolskimi šošolci – kolegi v Grčijo, kjer se odklopiš, zabavaš, odtrgaš (tukaj merim predvsem na rdeče ovalne kvadrate, verjemite mi, ni jim lepo).

Po enotedenskem žuru sem seveda prišel na kruta realna tla, tudi cesto, žal neuspešno. Sprašujem se, kaj me moti bolj: to kar si mislijo drugi, al kar si mislim sam – o samemu sebi namreč.

V mojem realnem svetu je seveda tudi šola, ki pa zadnje čase prinaša veliko dobrih stvari. Zadnje čase sem vključen v kar nekaj projektov v okviru šole, ki me lepo polnijo z znanjem. Trenutno aktualen je TEGI (šolski časopis), za katerega delam novo podobo, upam da mi bo uspelo pravočasno. Sem zelo vesel, da lahko pomagam pri temu, saj sem prvič prišel v kontakt z oblikovanjem in pripravo za tisk. V nekaj dneh sem se naučil ogromno, in v mojem portfoliu se bo znašel nov program, katerega uporabljam za izdelavo dizajna TEGIja, InDesign (adobe). Sigurno mi bo to znanje prav prišlo pri iskanju dela v kakem studiu. Upam da mi letos kaj uspe najti.

Druga stvar ki je namenjena šoli in je tudi aktualna je snemanje kratkega filma Osmica. Ideja je sicer zanimiva (in moja), vendar je tako naneslo, da ne bo izvršena kot je bilo predvideno. Vendar to niti ni tako pomembno, saj gre za prvi projekt, ki bo(?) izveden iz strani dijakov 3.c tehniške. Upam da bomo uspeli pokazati vse kar znamo in si ne narediti prevelike blamaže. O samem snemanju bom še poročal, film pa bo na voljo tudi na internetu.

Tretja stvar ki bi jo izpostavil je tekmovanje ZOTKSja in SRCSIja za spletno stran. Damjan Cvetan je bil povabljen na to tekmovanja, ki je imel možnost da si še sotekmovaca. Izbral je mene in sem mu hvaležen, saj je to tip tekmovanja ki postavi velik izziv pred naju oba in mislim, da lahko tukaj zares pokažemo znanje in voljo. Glede na to da gre to za naročilo firme, tudi upam da ne bo prišlo do nenavadnih zaključkov (po domače kuhne) kot na prejšnem tekmovanju ZOTKSja na FRIju.

Seveda pa vsi šolski projekti niso zaman. Šola je zopet (kot vsako leto) organizirala nagradno ekskurzijo in tokrat sem med povabljenimi tudi jaz. V Italijo se odpravimo čez 4 ure, in moram rečt da komaj čakam. Tudi družba bo zanimiva in ne dvomim, da bomo ta dva dneva spet odlično preživeli. Nasploh mi postaja šola čedalje bolj všeč in mi ni prav nič žal da sem pristal tukaj in imam tako srečo, da lahko delam na (kot se izrazijo vodilni) prepoznavnosti šole. Nasploh so učitelji zelo požrtvovalni, ko dijaki pokažejo zanimanje za obšolske dejavnosti. Sploh jim ni problem priskrbeti prevoz po sloveniji, se udeležiti tekmovanj kot mentorji, pomagat pri projektih ipd., čeprav predvidevam da veliko koristi (denarne) ni od tega za njih.

Kot sem rekel, veliko novih stvari se dogaja in upam da bom lahko vse izkoristil sebi v prid in od tega odnesel najboljše.

Oziram se nazaj in si govorim kaj vse sem zamudil, naredil narobe – pa zakaj, isto napako bom lahko še enkrat naredil. in najbrž jo bom. Lahko enkrat enostavno grem naprej, poberem od prejšnih dogotkov najboljše?

Nimam kaj, marelo sem pozabu doma .. in bil sem moker.  

Tudi sam se bojim umreti, pa ne zato ker se bojim pustiti za sabo z rožicami postlano življenje, ali zato ker vem da ne bom mogel odnesti svoje prihranke v grob, še manj zato ker bi se bal kaj se bo z mano zgodilo ko izdahnem. Bojim se enostavno zato, ker mi misel, da v tem življenju nisem naredil prav nič dobrega, prav nič pomembnega, enostavno ne more uiti iz glave. Bojim se zato ker je tako nepredvidljiva, jaz pa nočem da me dohiti preden bom pripravljen nanjo. Nisem zato tukaj da bom celo življenje vegitiral, postavil sem si cilje in si jih še bom, šele potem naj me vzame!

Mogoče da posebaj izpostavim Slovenske artiste:

ninjaassn (Blaž Porenta)
ador (Klemen Cotič)
genet|c (Mark Jordan)
geci (Gregor Goršič)

Kr naglejte se .

Predstavljajte si možnosti, ki jih ponuja ta naša slabost. Vsekakor neki v kar bi se rad malo poglobil.

No kaj jest mislim o tem: usode ni. Ni šans, da obstaja algoritem za moje življenje. Mislim da ima človek prosto izbiro, in če ima prosto izbiro to pomeni da NE more nihče in nič predvidit mojih odločitev.

Malo hecno, da neki posmezniku uforavajo svoja razmišljanja in še bolj hecno, da jih drugi lahko enostvano posrkajo vase, ne da bi sami razmišljali. Podobno kot je (bilo) z vero. Krščanstvo za primer je v današnjem svetu NEMOGOČE jemat dobesedno kot je to ostalo še v marsikateri glavi. Moji stari starši še tako globoko verujejo v odvisnost od Boga da je kar malo grozljivo. Nič ti ne bo pomagalo če si ne boš pomagal sam, prav tako se ne bo nič naredilo kar samo od sebe (usoda).

Menda je celoten nastanek življenja na zemlji eno samo naključje (ali več nakjučij) torej ni bilo “mišljeno” da se to naredi? Potem ni mišljeno da imam določeno življenje. Usoda je za slabiče.

evo tuki ja falj + source(c++):
prenos